Kot da zmaji poganjajo iz kamna,

z zevajočimi čeljustmi nemo čakajo,

kaj jih še utegne doleteti

in v spomin je ostro vklesan krik.

Pod prahom časa je še lesk odločitve.

Puščaš me na vijugastih stezah

v plimi občutkov in hrepenenja,

ko čakam, da se zjasni razrvano nebo.

Rad imam vode, ljubim reko, ampak nočem,

da mi teče skozi hišo in nato izgine v nižavah.

Življenje se oglaša kot, da se mi roga

in ne vem do kdaj bova blodila po močvari,

pretresena v utvarah, skljuvana v dvomih,

ko tvoje misli obletavajo temni netopirji,

povzročajo strah, in izpirajo vse sanje.

V pričakovanju sonca nekje vzhodno,

se bodo spet vznemirile mravlje,

če si upaš stopiti izven ozkosti okvirjev,

da ti misli ne postanejo črne lise

in ti v srcu ne ostane majhen boleč tujek.

Vidim torto vso okrašeno z zvezdami,

temna slutnja jim hoče ukrasti lesk,

čez najino pot se hočejo vleči dolge sence.

Obzorje je kot svetlo bodalo na okenski polici,

med temo, vesoljem in omahljivim upanjem.

Nekaj je kot nagubana resnica,

ki vsiljuje neprehodne ovire na poti,

mede prozorna nežna krila evforije,

skozi motna stekla je popačen pogled na pot.

Čudovita jutra bodo zapolnila najin čas.

ius