VODVILJ
Vrijeme je dah iz Božjih usta
što se magli na staklu
kroz koje nas promatra
Moje su riječi plutajuće splavi
nerazumljive po svojoj prirodi
materinje skrbi za krv
Prostor je zakrivljen u polu-osmijeh
nemoćni smo da ga zagrlimo pogledom
kao panoramu ukradenu srcu
trenutak prije prvog otkucaja
Sanjao sam tu ljubav u vodvilju
putujuću glumačku družinu
gdje smo nas dvoje činili orkestar
ti na violini
ja za klavikordom
djecu si nam rađala
uvijek u drugom mjestu
već gdje bismo imali uprizorenja
davali smo im imena
po zabatima seoskih kuća
po zabitima
kao živim spomenarima
koreografirane geografije
nomadske strasti
Nismo nikad dospjeli
dovoljno ostariti
pa je smrt ostala osramoćena
u našem slučaju
pregažena pod kočijom
putujuće družine zaljubljenih veterana
na blatnoj zvijezdi.
Vrijeme je topli dah iz Božjih usta.
Vraća se disanjem.
Poslano:
17. 08. 2013 ob 20:16
Spremenjeno:
17. 08. 2013 ob 21:37
poklon i poštovanje (!!!) pesma je izkazala "sve"
lp
Jure
Hvala dragi Jure na lijepim riječima !
Srdačan pozdrav iz mog Zadra !
urednica
Poslano:
18. 08. 2013 ob 23:19
Spremenjeno:
18. 08. 2013 ob 23:21
Kaj vse lahko narišeš (s sanjami ali prsti) na meglico, ki se je na steklu nabrala po tolem izdihu vanj? Še posebej, če je to božji (nav)dih. Družino, ki ji je pomembna le bližina in posrečeno poimenovanje otrok, ki so žive priče nomadskih potovanj. In besede, ki plavajo po krvi jezika, zmorejo naslikati toliko podob! Pesnik, ki jih postavlja v polkrožne prostore in se z njimi seli v tisočera (notranja in zunanja) mesta ... Posrečena pesem, v kateri se sanje prepletajo z mistiko, filozofijo in resničnostjo. Čestitke,
Ana
Hvala ti od srca draga Ana, tvoji su komentari dragocjeni.
Neka te sreća svuda prati, srdačan pozdrav s mora !
Duško
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Duško Babić
- 17. 08. 2013 ob 16:52
- Prebrano 829 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 310
- Število ocen: 8