pišem pesem

in tega sploh ne vem

ker se skrivam

med papirjem

in modrimi vrati

vse

kar lomi meje

se spreminja v carinike

z roko v drobovju

držim roke

v višini objema

prsti so oleseneli

lahko bi zaplesali balet

pa ne bi čutila

(a ne razumeš

grem

čistilka moje duše

ima čas

le v obdobju

napol zrelih smokvic)

brez sivih celic

strmim v ostanke besed

plahutajočih z roba

in z zastavo na dnu

dajem pristanek plovbi

Vesna Šare