Igrava na vse ali nič

in ne veva, kdo vodi igro,

kdo šteje odpete gumbe

v bojazni, da bi izgubil.

Postavljene so umetne ograje,

zakoličene zelo globoko,

toda vznemirjenje je trstika,

ki nikoli ne zraste brez razloga.

Ni treba izbirati blatnih poti,

naj ne bo popačenega odmeva.

Iz spočitih misli v odločitvi

nočem pregnati sanjajočega otroka.

Vsak dan likam pomečkane hlače

in mislim, koliko namišljenih svetov

je treba ustvariti, da bi živel,

ne, da bi za to umrla svobodna ptica.

Ne razmišljam, da je vse igra.

Zakaj mi potem jemlje dih?

Nikomur ni potrebno izgubiti,

zmagala bova in skupaj slavila.

ius