Sedela sem že pri umirajočih

ko je tišina s spoštovanjem

pometala prostore

in čakala

da se ob zadnjem dihu

dvigne iz njih

duša

karkoli živega ali polživega

kar nas dela ljudi

a videla sem samo

neizbežen konec gibanja

vsega kar smo

Hodila sem že po svetu

in videla

fantiča ki je pomagal slepemu prečkati cesto

smrkoline metati gnezda z vej

mladeniča grobo odriniti starko v vrsti

neustrašne strelce golobov

mater božajoč hčerko v stiski

sina v skrbeh za osamljenega očeta

mnogo nenapisanih zgodb

sem s srčnimi očmi prebrala med ljudmi

Ležim v postelji

in polžalostna

sprejemam resnico

da dušo lahko vidimo le

dokler so žive oči

pi - irena p.