2.

zatajil sem svoje ljudstvo in svojo vero, postlal

sem si na kamenju in gospodarjeve zveri so mi

obgrizle prste. veliki lisasti ptiči so mi zatemnili

sonce, velika zevajoča luna je rovarila po mojih

zmrcvarjenih votlinah: a postal sem božanstvo

brezpotij, plenilec oltarjev, klativitez z žarečim

črkovjem v natančnih zapisih o zgodovini gorja.

zato vas rotim: bratje, žrtvujte svojo slabokrvno

otročad, udobje svojih šotorišč in sok vsakdanjih

ljubezni! visoki so stolpi skrivnostnih luči in vroč 

je pepel, v katerem je zgorela moja oholost. moj

svet je odslej odprt tudi za vas: za gole in čvrste,

svobodne in zaceljene; za rovke in krte, za polže

in mrhe. za vse padalce s stebrov samovšečnosti.

na nebu so znamenja, v vodi so zahrbtni piškurji

in globoko v zemlji gori zmajevo srce. le skozenj

vodi pot očiščenja, pot hrepenenja: v srž ekstaze,

v jedro luciferskega razuma, v sikajoče spomine

premaganega strahu. tam so skladovnice bazalta,

speče zvezde in utekočinjena svetloba: tam čaka

potrpežljiva psica, ki jo neuki imenujejo svoboda.

Dani Bedrač