veter seje svit
mlada luč podrhteva
jutranjici čez obraz
zadnji zavesljaj lune
ogrinja klic prepelice
travnik sanja roso
njen vlažen poljub
v preddverju postava dan
na prosojen strop
prižiga sonce
modrina
zasije
v širok nasmeh
Hahaha, si presenečen? Seveda ne, zakaj pa bi bila jezna?
Franja rada berem, a rima, ki jo citiraš, mi ni všeč. Skoraj bi ti priznala, da je resnična ;)
Ampak, kdo me sili, da pišem? Lahko tudi sedem pred TV in gledam španske nadaljevanke (res, da ne vem, če jih še predvajajo ;)).
Bom, nekega dne jo "ruknem" v koš, to nesrečno zgodbo ;) Saj si ne zasluži nič drugega, Lea je pri vsem tem povsem nedolžna ;))
Kaj vem, morda, pa jo pomilostim ;)
bodi fanj ;)))
Lp, Lea
Še enkrat hvala, pomagal si mi do ideje kako z zgodbo. Najprej radikalen poseg do nule, potem prva oseba z obilo notranjega monologa.
Ne bo lahko, a z nekaj truda mi bo uspelo. :)
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!