Pustil si že grizljanje rešetk

in bese zvitih bodečih mrež in raztrgane kože za seboj.

Priklenjen ostajaš za rešetkami živalskega vrta neprehodnih razodetij

in umirajočih odnosov. Kletka se manjša, ko zbiraš kocke

svojih samot in vsakič ti kakor otroku porušijo stolpič iz nabranih samot.

Vedno znova ga zlagaš, da bi zbral mir in se v njem skrčil

ali razpršil ter se otepel okov stalnosti.  

Evelyn