Zdaj svoje bom pero odložil,

poslušala boš le šepet dotika,

ko prsti pišejo ti pesem na telo,

na listih praznega je še prostora.

Saj veš, svobodna si v izbiri,

da izbrala boš kot jaz: ljubezen,

njen rekvizit morda je zavrnitev,

ne ozdravi me bolezni: mojih sanj.

Ne bom te pustil iz objema,

tako sva združena in skupaj,

zadržanosti ni več v prstih,

potujejo počasi, pišejo ti verze.

Popravljaš moje slovnične napake,

v žaru ignoriram metrična pravila,

matematike ni, le kvadrat naslade,

so vektorji obeh usmerjeni enako.

Pozabila boš morda, kaj sem govoril,

dotikov mojih nikdar ne pozabiš,

ne puščajo nobenih vidnih brazgotin

in vendar se jih zlahka ne izbriše.

ius