Adijo
Spustila sem jih ven -
zdaj lahko grejo.
Vsa ukrivljena usta
z zavitimi besedami.
Vse so le dim,
ki se obeša na trepalnice,
njihov odsev -
konveksna ogledala.
Kavo vedno pretirano sladkajo,
njena grenkoba udari v žličko ponoči.
To jutro sama pletem
kito iz sončeve preje,
le moji so nihljaji v viseči mreži
in le ena skodelica kave na mizi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
- 13. 08. 2013 ob 21:19
- Prebrano 957 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 238.14
- Število ocen: 7
