Je to, kar vem in čutim že resnica?
Kaj se na pot postavlja verovanju
in kdo sem jaz, ki kljub premišljevanju
ne vem, če vedno vidna je krivica?

Povem, a svoje misli v mah zavijem,
da če zapečejo in zaskelijo,
preostrih raz na dnevih ne pustijo
in če so blatne, z glasbo jih umijem.

Nad prašne stihe in puščobo suho
privila sem pomožno varovalko,
ki pesem pelje čez brezbrižnost gluho.

Nedorečenost pomiri vseznalko,
ki v meni rada lažno bi potuho,
zbiralko niča, trpko pogajalko.

+

Kar zame je, za druge ni spoznanje,
se včasih niti malo ne približa ...
A duša vedno si želi obliža,
zato se skrije v pesem, barva sanje.

Lidija Brezavšček - kočijaž