Neslišno stopam po preprogi sledi,

z vrtnicami so posute,

dehteče po svežih marjeticah,

noč pada na moja krila.

Mar je pretežko leteti nad drevesi?

Sem bilka sredi travnikov,

teloh sredi gozdov,

veter je moj zaveznik,

ki se rad zaveje v moje lase.

Vem, besede lahko tudi božajo,

in vem, lahko tudi bolijo do krvi.

Kar je končano, se ne da več obuditi,

tudi, če si še tako želiš.

Po prstih smuknem v neke sanje,

ne da se skriti pogledov.

S peresi deteljic božam neke veke

in hočem zbuditi spečo kraljično.

Vsak ima svojo pravljico,

ki ji ne more izbirati junakov.

Dani smo v čas, v dolino belih lilij

in črnih makovih cvetov.

Tako je, tako bo.

(Monika Čuš, zbirka Bučanje valov)

Monika Čuš