Ti, misel,

znova se prebujaš,

znova mi odpiraš oči,

tako s teboj gledam

v tvoja nebesa

hodim,

na počitnice,

da si odpočijem,

da znova začnem,

kar še ni začeto.

Bo veter hladno pihal

in besede se bodo spojile

v nove vsebine,

obnavljale bodo hišo,

ki sem jo v mislih

včeraj gradila,

ojačala stene

in zaklenila vrata,

da jaz ne zmorem ven

in ti ne zmoreš notri,

ker je preveč,

da te imam

in da čutim

celi svet,

kako me ljubi,

kadar so stene

polne slik

in misli

zaposlene

v najinem gaju,

v hiši, kjer cvetejo

zelene rože,

brez cvetov,

ki se razraščajo

po steni,

do mize,

do rok.

IŽ-lev