Z zvončkom oznaniš čas.

Opasan z vrvjo se spustiš

za dva pednja iste pesti

nad razdejanje hudournika.

Center mesta se še sveti.

Industrijska zona pa je že zdavnaj

ostala v temi.

Zdriz je mrzla magma,

ki odteka počasi, vleče se

in dela ovinkasto pot okrog

in čez otočke

varno pogreznjenih strojev

z glavo navzdol

preverjaš zobnike,

diferencialno kolesje in zadrge

na notranjih žepih.

Potegni, blaziranec, reši kar se rešiti da!

Nepredelano blago v zašitih vrečah

glej, glej, rešuje se  samo!

Čez dolek ga nese blatna reka,

brez skrbi, varno je, globlje se

v kalež niti ne da pogrezniti.

Na suho jih bomo potegnili

in, ko se posušijo, bodo pravšnja

za kalup zidaka. Zidar že čaka

in polovica piramidnega bloka

čez ljubljanske tirnice

že prešteva odhajajoče vlake

v smeri svetovnih prestolnic,

kjer vsaka štiri leta, same od sebe

prihajajo neumrljive faraonske duše.

breza