Babičina cimprana hiša sredi vinorodnih

bregov Sovjaka.

Spomini me popeljejo v preteklost,

ko sem kot majhna deklica v plesu igre pometala

njene sobane.

Še zmeraj je miza,

za katero je sedela,

radio,

ki je krajšal čas njene starosti.

Tam je izba,

slike po stenah za spomin

in tam so še ptice,

ki pojejo, kakor so takrat,

ko je z ostarelimi rokami neke jeseni

obesila koruzne late,

ki vise izpod kapa,

in za vedno odšla.

Na ta jesenski popoldan po tolikih letih,

se še zdi vse isto,

makadamska pot vodi do tja,

kjer se je ustavila njena ura.

Zaprem oči

in jo zagledam,

v sključeni hoji,

kako se pomenkuje z življenjem:

»Vse se nekoč izteče,

kakor bistra voda.«

Misel, nič se ni spremenilo,

a vendar vse,

ni več slišati njenih korakov in

prijaznega pozdrava,

s katerim nas je pričakala.

Toliko let je minilo,

veter škripa z vrati praznega hrama.

(Monika Čuš, Bučanje valov)

Monika Čuš