Vsi dobro vemo, da trg umetnosti oziroma trg umetnin v slovenski družbi skoraj ne obstaja, razen v redkih izjemah oziroma ko umetnik postane obrtnik v slabšalnem pomenu. Je okus Slovencev zastal na svetlečih podobah kiča? Slovenci radi gledajo, kupiti ne želijo ali ne morejo, čeprav se vozijo v lepih avtomobilih. To je čuden narod, kogar zanima umetnost, nima kupne moči, kdor ima kupno moč, ga zanimajo avtomobili. Slovenski narod ima v svojem bistvu en sindrom - samozavedanje. Na vsak način in vselej bi se rad dokazal kot velik narod, kot pomemben posameznik med posamezniki drugih svetov, a vedno znova podleže svoji majhnosti.

Slediti in postati nekaj drugega kot si, kot so veliki, je ponavadi uspešnejša pot trenutka, a nasprotna narodni identiteti, je pot poniženju zavojevalcev. Postati in ostati in postajati vse večji, kot je majhno, nepomembno, je težja pot umetnosti, ki ji večina ne sledi.

Slovenec je nasplošno zaslepljen s prestižem velikih tujcev, ob sosedu pa zamahne z roko. Prepričan je, da dela prav, čeprav na koncu od njega ne bo nič ostalo ... Slovenec rabi tujca ob sebi, da se zaveda svoje slovenskosti, in ponavadi pristane na krščansko zapoved avsenika. Umetniško udejstvovanje je zatorej bitka z mlini na veter; radi te pogledajo, a potem takoj kasneje - crkni ali delaj kaj drugega!

Na splošno, pri nas trga umetnin ni in umetnik je v resnici vreden več, če gre pometat ulice.