ne zdržim več neprodušnosti vročega okna
prislonim podlaket na hladen marmor
za trenutek lahko pozabim

drobne kapljice na licih in vratu
me vračajo v tisto stekleno
uro na komodi materine tete

pretvarjanje je samo predstopnja
nadomeščanja ognja z dimom
in tega ventolin ne more ublažiti

zdi se da sobe nikoli ne prezračijo
zato se oddaljim skozi vrata na dvorišče
in objamem orehovo deblo

ki mi je darovalo kanček upanja
(steklo ponoči zvončklja lepše)
da bo mesec vendar izpraznil svoja puhla lica

 

modricvet