Misli prepleta nekaj dragocenega,
nekaj, česar nočem zamenjati za nič,
ni nekaj mimobežnega kot so mravlje,
vse nosim s sabo in doma ni dragotin.

V globinah poiščem školjke z biseri,
jih zberem in nanizam v ogrlici,
okrog natančno brušenega diamanta,
siješ v mavričnih barvah kot ogenj.

Pohodiš mravljo, ki ti prekriža pot
in ne slišiš njenega krika bolečine,
zaradi ekstaze nežnih dotikov rok,
ki ustvarjajo kontrapunkt tvoje duše.

Zazebe me v sencah tvojega razuma,
kadar tvoji pomisleki o prihodnosti
izključujejo najpomembnejše: zdaj,
v skelečih brazgotinah preteklega.

Vem, da bodo ostale naposled le misli,
ki bodo kot balzam božale mojo dušo
in grele s toplim in večnim plamenom,
preden bom utonil v svojih zadnjih sanjah.

ius