Ja, poezija
Res je,
koga zanimajo
dejstva,
ko oči
iščejo poezijo,
ko resnica
ni pomembna,
le misli,
ki odtavajo
z dušo
daleč proč
mimo neurij
in preko dežja,
tam kjer sije
svetlo sonce,
kjer valovi
dvigujejo morja
prav v višino,
kot poljub oblakom,
ki v svoji belini
ne strašijo nikogar,
le svetlobo blago zakrijejo,
kakor mlečna luč,
ki so jo pred davnimi časi
imela gospodinjstva
v vsaki kuhinji.
V plimi
plavam v višini,
proti galebom
so obrnjene oči,
ne mislim na danes,
ne na včeraj
in jutri je daleč.
Zajamem sapo
in se uležem
na gladino vode,
kakor mrtva
s plitkim dihom
lovim ravnotežje
in se dvigujem,
kot me dviguje voda.
A ko pride oseka
se postavim na noge
in odhitim ven,
mokra in slana,
cela ožgana.
Le pesem
ostaja kot sled
najinega potovanja.
Odkrita, razkrita si v svoji globini
in čista nedolžna kot gorski izvir
konstantna kot reka v poeziji
in vendar drugačna si mnogim vzor.
Tomi
Tomi,
besede so
iz življenja,
kolikor nam
je dano,
pišemo za dušo
da se nahrani
in preživi.
Hvala Ti.
Lp, hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 04. 08. 2013 ob 00:32
- Prebrano 904 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 308.3