s prašičjimi iztrebki je sveti frančišek namazal

osivele podlasice: v mlaki pod ljubljano pojejo

črne kitare, iz kahlic sika maziljeno sovraštvo.

na klanec siromakov sem šel poljubit umirajočo

grlico: v pehtranovi potici so bili zarjaveli žeblji,

v kavi je bila neznana usedlina. več od tega ne  

vem. murn in cankar sta imela trde repe, a moj

stolp ljubezni je slinast od črnila sip, od moljev.

v skrinji zaveze je moka hroščev, na kalvariji je

mislec s kačjo glavo: vrešči kot komunist, piha

kot nor. mi boste izglasovali nezaupnico, poeti?

mi bo mesečina omilila grbo? z leti so ikre laži

postale ribe resnice, z leti so konji postali ptice

in rože mumije. stvari se spreminjajo na slabše

in zdravniki so mi iz kavne usedline napovedali

brezskrbnejše rojstvo med ocvirki in tobogani,

med krivokljuni in trobentami. le svet bo ostal

star in zanemarjen in nevidna božanstva bodo

spet letala nad divjimi vodami. nad piranskim

zalivom bo roj muh obeležil smrt demokracije

in starec s štrenastim gobcem bo popeljal vse

izvoljence skozi rdeče morje. takrat bom za

hip obstal, si namazal srčne zaklopke in se z

umetnim zobovjem znova do krvi ugriznil v

svojo neizmerno oholo dionizično rit.

Dani Bedrač