Zrem v tvoje mrtve oči

in v tvoje negibno telo.

V njih nič več ne žari,

sonce iz  njih je odšlo.

Krsta. Za njo vrsta.

Ljudje kričijo tvoje ime.

Ležiš. Se ne budiš.

Želim, da zadnjič poljubiš me.

In te odnesem s seboj,

daleč, nikogar ni za nama. 

Večno si moja, večno bom tvoj.

A nekako izgledaš sama. 

Tvoje mrtve modre oči.

Tvoje nekoč drhteče telo.

Zadnji pogled nameniš mi

in odideš v črno zemljo.

Samanta H. Žavski