GREN DOMOV (v prleščini)

Gda bon prišla domu,

bon bosa letala po zelenih trovah,

vse to do vrha brega,

ka zgrobin slovo sunca.

Nej se podplati doteknejo rjove zemle,

nej posledni žarki spijejo vso navloko lückega sveta,

nej čütin drevje,

stisk kmečke dlani

in sejan seje svojih lidi,

keri so se vrasli v vsoki delček mojega bita.

Zato bon bežala po travnikih,

prepujena z vonjon rož in ženičkih goric.

Zaradi tistega praspomina naših dedov,

s kuji ob cimpranih kučah.

Domu me vleče nemir mojih kmečkih korenin,

iskrenost sosidovega nasmeha,

glos prleške besede,

keri pripodan.

(Monika Čuš, zbirka Sledi vetra)

Monika Čuš