Kopalci so zbežali z obale,

le midva sva še vedno stala v vodi,

kljub divjemu vetru in valovom,

z bolečimi dežnimi kapljami na koži.

Dolgi lasje so ti valovali v vetru

in toplo morje te je ljubkovalo,

se ti ovijalo okrog vitkih nog

kot moje misli v tem trenutku.

Ob zavijanju vetra, te nisem slišal,

bliskalo je in grmelo, preglasilo besede,

ki so se izgubljale v pljuskih morja,

ti so jih pa odnašali s sabo v globino.

Rožnata očala so se polomila,

zaman se trudiš, lepilo ne zlepi,

valovi so vse glasnejši in bučijo:

česar nimaš, ne moreš izgubiti.

Toplo sonce ni posušilo bučanja

močno zasidranega v spominu,

daleč od morja, vetra, ki kuštra lase,

danes dežne kaplje še vedno skelijo.

ius