Ledeni umazani roki
je odložila na tla.
Očesi, ki sta izgubljali vodo,
je zmogla zakopati v zemljo.
Samo strahu, ki jo je tanjšal,
ni znala izdahniti.
Zato je bila njena hoja počasna
kot hoja zveri,
ki se spreminja v plen.
Neslišne ure je zrla v kljuko,
preden je odprla vrata navznoter.
Pričakala jo je hrapavost sten,
zagrizla bi vanjo in v besede:
»Kje si bila tako dolgo?«
Ni bilo drugih glasov,
kot na primer:
»Kje si izgubila roke in oči?«

Polona C. Pegan