Umik
Vedno znova se pustim ujeti
med štiri sive zidove
in zrahljam vrv,
s katero dušim samoto.
Spustim jo, da pade ter obleži
med ostalo propadlo kramo.
Tako lahko diham,
čeprav me prazen in suh zrak
zbada v pljučih,
vse dokler ne zberem
poguma,
da vrv dvignem
in moči,
da jo zategnem.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Asteria
- 30. 07. 2013 ob 13:28
- Prebrano 675 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 214.6
- Število ocen: 7
