V mojem svetu
so ljudje drevesa.
Vonj po zemlji,
ki vase vpija
umrla živa bitja,
z bršljanom obrašča
vsak samoten vdih.
V pozni jeseni
veje udarjajo
v praznem dotiku
brez prstov.
Ljubimci
s prepletenimi debli
ne vidijo
hrepeneče samote.
Ne čutijo tisočerih
prihajajočih
in odhajajočih
mravljih življenj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!