Zvonec pozvoni.

Nekdo stoji pred vrati,

pogledaš skozi lino,

da v svoj dom ne spustiš

kakšnega zlikovca,

ki se ga potem ne moreš rešiti.

Poveš da nekaj delaš,

da nimaš časa

in zakleneš vrata,

ki si jih prej odprl

ravno toliko,

kolikor je dopuščala veriga,

ki dodatno poskrbi,

da ne vstopi korak nezaželjen.

In si mestni gospod.

Uglajenost ti je v duši,

mirnost skozi dan

in prilagajanje trušču

ko hodiš skozi mesto.

Oči tiho gledajo izložbo,

misli računajo koliko

je še v denarnici.

Po zadnji modi oblečen

ravno ne boš mogel biti,

a za enega krokodilčka

boš zbral denar.

In za kratke hlače,

ker vročina je neznosna.

Tudi tukaj si ves

mesten gospod.

Sediš na promenadi

pred teboj skodelica

črne kave brez sladkorja

in opazuješ znane neznance

kako se premikajo naprej

v vse smeri.

Vljudno vsakega pozdraviš,

a saj ti niti ni potrebno,

ti to veš,

da si gost

in gosti

obožujejo mir.

Mesto te je posvojilo,

v njem si postal doma,

vdal si se uglajenosti

in ne ločiš se

od drugih gospodov.

Tudi oni

imajo podoben ritem

dneva in noči.

IŽ-lev