Prihaja ideal, ko se tušira,
smejoče in neopazujoče ...
Pri ščetkanju beline brez prežrtih kašč,
ki so poželenje.
V resnici so usmiljenje.
Poželenje do odbite ure.
V nočnih izmenah sram.
Pri kolovratu lakote.
Tam se mimobežno dobivamo,
brezzobi mladeniči, starci po ustroju.
Podimo se, podi se pred nami
ideal.
Pod prho je njegovo prelestno telo
zleknjeno v dve gubé.
Pesem, ki je eno samo rušenje potrebe po dihotomiji, ker vsa nasprotja bivajo in udarjajo hkrati. In naslov -- je morda način, kako doseči svoje ideale, v tem, da jih izgubimo (presežemo)?
Čestitke,
Luka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Miha Sever
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!