Polna skleda toplih sanj,

okoli hladen svet,

odgrneš jutro, stopiš vanj

si kakor prva kava,

ki nekdo jo pije spet in spet.

Sedla bom v škatlo, sama,

nikomur ne dam zelene za vstop,

ko bosta udarjala tja pest in rama

bom trmasto čepela mrka

in pod kljuko podstavila klop.

Iz src njihovih poganjki rok,

vlečejo moje srce, brstijo,

sebičnosti sem stopila ob bok,

podpisati priprošnje nočejo,

da me lebdenju prepustijo.

Tako bom iz miru ukradeneg srkala,

da bom nekoč spet dobra in za vse prava

dokler ljubezen zopet ne odgrne mi odeje,

da trosim jo kakor semena, da bom spet

najboljša in največja kava......

A škatla čaka v kotu in se temačno smeje!

pi - irena p.