Na robu domovine,

ki se odmika,

rastejo planine,

stare, nedorasle,

zlivajo se reke,

ena v drugo,

nikoli izlite,

ležijo polja in pašniki,

navzgor in navzdol,

ni ravnice,

male planote

s križišči kolovozov

in kapelicami z apnom pobeljenimi,

plastična roža, pozlačen papir,

kjer se kmet prekriža

z dlanmi kot hrastova veja,

dozorijo kresnice

med žitom in plavicami,

spletajo z makom vence

poznemu poletju,

jeseni

se jabolka kotalijo po ustih,

sladki mošt poteče

v doline,

ko zvoni večer pri Svetem Križu

zaziblje zvon splavarje,

pogledajo proti Uršlji gori,

trdi, molčeči,

'kapo ma gr

suabo vreme bo'

pomislijo,

tam

od koder me je odpihal veter

kot ptico proti jugu,

da se vrnem

proti zimi

pozdravit

v tišino lesov,

na rob, ki je vse bolj daleč,

polomljena krila.

pi - irena p.