Če misliš, da sem še tu,

je to zato,

ker so se galebi v naju zbudili

in vdihnili.

Galebi brez kljunov,

posajenimi v pesem

dotikov sredi zime

(ne vem, kje je večerjala pomlad).

Morali so sanjati,

zato jim je sredi glave

zraslo še eno krilo.

Z njim ječijo,

zaokrožijo in valovijo.

Prepustijo ga prepihu

in dvigovanju,

žejni zacvetijo

v sodu z besedami.

Z njim zidajo povzetke

in povratke

od vrha do tal.

Predvsem pa

si izmislijo usta,

še enkrat

ali prvič

(vozni red ni važen),

za naju v vsaki pesmi.

Vesna Šare