tako težko se ločim od svojega telesa

ne morem dlje od svoje kože

zastajam v napredovanju možnosti

v ravnovesju večnosti in jedra

se raztapljam v zaprašenem znoju

in bredem po horizontalah razdivjanih prvin

da si v globljem trnju temeljev ne bi odrla kože

zastajam na obodu ki se tanjša

in se krčim v brezdanjem vračanju sluzastega gomazdenja

kjer nihče ne vidi skrhanega kamenja v zidovih

nevednosti v potokih in ob njih žeje

padlih ujetništvu v bran in kugi

puščajoči le prazna zidovja usnjatih utrdb

in pobeglo dušo brezdomno in zablodelo

v slutnji neutelesljivih razsežnosti

Evelyn