Izgubljena v naju
Še ko spim,
iščem sled začetka.
Prekrita z iluzijo,
da najdem ključ do vrat,
priraščenih na čas.
Obsesija z vprašanjem,
kdo se je prvi zavedel lepote,
spreminja jezik mojega življenja
v tišine, medmete in
stopnjujoče ritme dihanja.
Metronom si,
ki neusmiljeno spušča
utež na nihajoči bližini.
Veš, da ti bom,
uročena in s spuščenimi očmi
sledila.
Do nekega večera,
ko ne bova več zmogla
sleči dneva.
Poslano:
26. 07. 2013 ob 10:25
Spremenjeno:
29. 07. 2013 ob 18:00
Tole z metronomom si pa zadela, čestitke !
Poslano:
27. 07. 2013 ob 10:48
Spremenjeno:
27. 07. 2013 ob 14:20
Hvala, Svit. Imam rada ritem. Bodi lepo! P. :)
Poslano:
27. 07. 2013 ob 23:45
Spremenjeno:
29. 07. 2013 ob 18:00
Ja, takrat je oz. bo kriza, ko ne moreš več sleči dneva. Praskaš, režeš, trgaš, cepetaš na mestu in upaš, da bo kje kakšen neviden gumb ali zadrga, ki se bo odprla. Velikokrat se dogodi samo po sebi. In dan je spet pripravljen za odvreči balast, oblačila, karkoli, po želji:).
lp, ajda
Ojla, Ajda! Lepo, da se oglasiš. Hvala za komentar. Čim manj potrebe po cepetanju in čim manj balasta ti (si) želim. Lp, P. ;)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 23. 07. 2013 ob 11:28
- Prebrano 2349 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 595.68
- Število ocen: 16