Če mi ne nagaja moj pomankljivi vid (prosim, ne dajajte mi za gledat koncentričnih krogov:), se zadnje dni vse več članov preizkuša v haikanju. Sama nimam potrpljenja za piljenje tako izčiščene forme, raje napišem eno ali dve strani prostovrstičja.

Ne vem, ali s formalnega vidika prvi verz ustrezno zastavlja osnovno podobo, čustvo, misel ali ozračje haikuja. Če naj bi bilo to ozračje, je ena od mojih prvih asociacij WC račka. Vonj: Oriental breeze ali Greenzen lemon grass. Druga podoba bi bila račka, ki se mi v mislih mota med prstki na nogah v kopeli z mehurčki z vonjem japonske češnje (našla pa sem tudi sredstvo za kopel z imenom »wild cow« proizvajalca Cowshed).

Ampak kar mene fascinira v tem prvem verzu, ni toliko račka kakor bp-jev jezikovni izbor »na mestu«. Spet ne vem, ali to haikači sprejemate kot idealno formo, vendar mene nagovarja čisto z vidika filozofije jezika. Enoznačno bi to lahko izrazili s predložno zvezo "namesto račke". bp vendar izbere strukturo, ki v sebi nosi ambivalentno stanje »zapolnitve« in »praznine«, manka, tako rekoč superpozicijski modus obstoja: na mestu mačke, pardon, račke. Zapolnitev/praznino naj ponazorijo nadaljnji primeri: na mestu pomočnika direktorja, na mestu prvega moža (ime podjetja), na mestu nekdanje Gadafijeve rezidence, na mestu dogodka, na mestu napada. Na mestu račke. Hm, je račka del žive ali mrtve narave?

»Par koncentričnih krogov« - še vedno se ne morem znebiti vtisa, da gre za WC račko ali kopel z mehurčki. Čeprav se mi vidno polje precej razširi. Pred očmi se mi zarišejo koncentrični krogi ... Mogoče namesto »par« »ris koncentričnih krogov«?

Z zadnjo vrstico pa vtisi prvih dveh dobijo zasuk v presenetljivo smer – iz globin deluje sladkovodni predator. Ne morem si kaj, da ne bi videla podobe naravnega utrinka s Cerkniškega jezera.  Zavemo se, da haiku ponazarja stanje »na mestu dogodka«, tik po izvršenem dejanju. Tako račka z gladine kot ščuka iz globine sta samo vzvalovana (psihična) vtisa v naših možganih, dejansko vidimo samo nekaj koncentričnih krogov na jezerski gladini, na otipljivem površju zavesti. Grafično vzvalovana tišina prostora. Lp, Jupiter!

Bom še v ozadju tole malo peglal, par je bil recimo dodan za mašilo pri preštevanju zlogov.

Jezero sicer ni bilo Cerkniško ampak Blejsko, račka je bila še mlado pišče, ki je za mamo plavalo v vrsti s soizvaljenci, da je bila spodaj ščuka, pa je pesniška svoboda, ker ni bilo ničesar videti ali slišati, samo račka je v hipu izginila kot v kakšni risanki, ko recimo krt potegne tulipan nazaj v zemljo. Mama raca je potem še kakšno minuto vznemirjeno gagala okrog, potem pa je s preostankom podmladka v vrsti odplavala naprej. Približno toliko sem rabil najbrž tudi jaz, da sem lahko spet zaprl usta.

Dogodek je zanimiv, ker je s svojo nepričakovanostjo sprožil celo vrsto blokad, najprej zelo osnovno kognitivno, da sem najprej preverjal ali se mi ne sanja, ali spomin deluje prav, ali ni po vseh navadah mojih predvidevajočih možganov nujno, da mora biti račka še pred mano. Ko napake nisem našel,  pa ni bilo precedensa pri sestavljanju zgodbe, kaj se je pravkar zgodilo in je bilo potrebno malo širše iskanje, ko pa sem zgodbo le sestavil pa še občutek, da je dramaturški lok dogajanja globoko napačen, ne glede na to kako obrnem zaplet, nobenih svaril, nobenega boja, grožnje, niti vzdušja, povsem neholivudsko. Za konec pa še misli, kje se skrivajo smisli, pa tudi na testih za empatičnost kakšno piko vendarle dosežem, čeprav morda na prvi pogled tako ne zgleda.

Če zadevo primerjam s tistim čof, v Bashovem proslulem haikuju z zeleno žabo, kjer se podobe, zvoki in občutki v trenutku združijo v nek občutek, spoznanje celovitosti, enosti povezanosti, potem bi moral tudi jaz na tem mestu začutiti in opisati mir in tišino, ki spremlja širjenje krožnih valov. Pa ga nisem mogel, ga ne morem, predvidevam da še tudi marsikateri bralec ne. Tako da se tudi sprašujem, koliko je to sploh še haiku, koliko pa njegovo čisto nasprotje.

Bi še malo dodala na mestu, kjer prekinjaš refleksijo o morebitnem odzivu bralstva na tvoj haiku. Zakaj naj bi bil pričujoči prispevek nasprotje haikuja? Saj opisuje trenutek, ki ga ujameš v 'objektivni' objektiv trovrstičja.  Praviš, da se v Bashovem žabjem haikuju podobe itd združijo v »spoznanje celovitosti, enosti, povezanosti« - seveda ne v haikuju, temveč v bralcu, ki je po možnosti budistično ali zenovsko dozorel.  Vsak bralec verjetno ni budist, zato tudi ne moremo pričakovati, da bo sleherni Slovenec ob zeleni regici, ki plopne v zamresten ribnik, doživel preskok iz hipa fizičnega sveta v razsvetljenje miru kozmičnih razsežnosti. Torej s tvojim haikujem kot takim ni nič narobe. »Problem«, če to je problem,  je v bralcih. Ali so sposobni dojeti naravni red, mir, ki ga v jezeru ustvarja ščuka iz globin. Gre namreč za navadno naravno prehranjevalno verigo. Ščuke so znane po tem, da skrbijo za evolucijsko higieno (izvajajo nekakšno jezersko evgeniko), saj v jati ribic odbirajo najšibkejše člene. In jih požrejo. Druga in nadaljnja reč je, da ščuke zaradi vzdrževanja osnovnih bioloških funkcij izvajajo kanibalizem, spravijo pa se tudi na mladiče vodnih ptic, torej potegnejo na dno še kakšno puhasto račko. Ob tem pomislim, da tudi človeška vrsta izvaja nekakšen kanibalizem in pobijanje negodnih mladičev, vendar ne zato, da bi jih potem pojedli, temveč preprosto zaradi nekega "prepričanja" ali miselnega konstrukta, ki pa naj bi vseboval tudi višji "smisel". Mogoče je tudi v takem početju "naravni" red, ki mi ga je, za zdaj, težko sprejeti brez doživljanja vsaj pikice empatije.

Prosto po Bashu, s težnjo po domačenju:

alpske furije
kawasaki z bikom v plot
mizuno teče

Tvoj haiku ima povrh še vse, kar imajo veliki: s plotovi zamejene alpske pašnike, domače govedo, vseprisotno motoriziranost, japonske blagovne znamke, grška božanstva, značajsko napako, hitrost, božjo kazen, ščepec privoščljivosti in pa ideologijo zdravega življenja ki je kot katana zarezala v naše misli in užitke, sodobni podalpsko japonsko grški slog.

V mojega pa se vriva Tatort in pa CSI, oz. v prevodu "Na mestu zločina", čeprav ne vem, če me je katera od teh serij pritegnila minimalno, toliko, da bi si pogledal vsaj eno ali dve epizodi v celoti. 

berem, berem ... haiku in komentarje, vse utemeljitve, protiargumente dvomom in miselne kontemplacije in potem vem.  Klub vsem ja in ne za in proti je tole, bp, en fajn haiku. Ima zgodbo, ima točko trenutka. Ima mir. 

morda bi tale moteči element: "na mestu račke" (ker ... hmmm, kje pa je to "mesto račke") bi morda bolje stalo takole:

namesto račke

ris koncentričnih krogov

tiha sled ščuke

Lp, lidija

Sem raje obrnil malo drugače, da ne bo problemov ne z mestom, ne z nadomestilom za nesrečno račko.

se mi zdi, da je zapis zato, ker si ga "razhaikujil" , izgubil malo moči ...

na mestu krogov
račka išče sestrico
plahuta s krili

:) LPJ!