morski medved si je obril glavo in postal

zvezdica zaspanka: na ledeni plošči si je

zgradil uto, šel vanjo in čakal, da mu bo

iz kože primezel gnus. dan je bil kot olje,

nebo kot mlačen prt, a v rdečih oblakih so

majhne veverice s steklenimi kavlji branile

luno pred norostjo in ribe pred razodetjem.

vse je bilo že od nekdaj in vse bo še dolgo

potem, ko bo vsega konec, ko bo koža kot

luč. na lasulji ivane orleanske se je posušil

ves fitoplankton in ribje oči njenih dvornih

dam nimajo posluha za vsakdanjo lakoto

velikih črnih bikov, ne bokov za medvedje

šape in ne brusov za skrhane božje nohte. 

Dani Bedrač