Pesem se fino stopnjuje in se zaključi odlično, efektivno, tako, da dá težo vsemu prejšnjemu ... Zdi pa se mi, da bi lahko prvo polovico morda malo zgostila. Zlasti prva kitica me nekako moti, ko sprva tako nekako "definira" vse skupaj, kot da se je že zgodilo. Recimo takole:

nad mano zastirajoče listje

lahkotno breztežno

grem

po prhlinah gozdne poti

tukaj blizu >> tod

Izpustila bi tudi verza

vse tako določeno

določno

Poskusi, kako ti deluje brez njiju. Se mi zdi, da nekako zmotita filing, ki ga ustvarjaš. (Malo me motita tudi vsebinsko, ker ustvarjaš vzdušje, ko je vse v zraku, vse napol ..., razumem, kako misliš določeno, a vseeno se mi zdi nekako, hm, pregroba opredelitev ...)

Kaj meniš?

menim, da JA!

 hvala.

  Lp, lidija

V prvih dveh tretjinah pesem prikliče pred bralca vzdušje varne naključnosti (ali morda naključne varnosti :)), hoje oz. poti, ki vodi popotnika, tisti občutek, da je vse prav in da ne moreš zgrešiti, da se ti ne more nič zgoditi ... Nato trenutek odločitve, spontan, bazira na šestem čutu, intuiciji - ki pa v zadnji tretjini preide skoraj grobo v "realnost", ko pot postane suha struga hudournika. Take struge pa niso nič kaj prijetne poti, polne so drsečega grušča, ogromnih balvanov, podrtih dreves. In kaj se šele zgodi, ko jih znova napolni deroča voda? O tem sprašuje lirski subjekt njega, tistega, ki ga je "zvabil" ali vsaj zmamil na to pot, hkrati pa s tem postavi pod vprašaj vso prejšnjo pot, vse prejšnje odločitve, tudi samega sebe in svojo intuicijo. Pojavi se motiv izgubljenosti, motiv prevare (nisi mi povedal ...). A subjekt se obrne od sebe, se ne samopomiluje - obrne se k njemu, ki ga nagovarja v 2. osebi. Daje vedeti: jaz bom že nekako, tudi po tej robustni poti - kaj pa ti? Kdo je "ti", je prepuščeno bralcu. Morda je to prav on - bralec sam.

wuaw Lidija, kot da se nekaj dogaja ;) pogojno si upam reči; da je pesem zelo intimna in zelo na liniji zavedno-nezavednega   pred nami ...

sveže, komaj čakam, da te zalije ;) seveda si ne želim, da te odnese ... predaleč ;)

vse dobro :)

lp,

Jure