nad mano zastirajoče listje
lahkotno breztežno
grem
po prhlinah gozdne poti
tod blizu
tja
morda tudi daleč
vse je
mehko jasno lahko
le polzavedno napredovanje
polspanje pollebdenje
brez možnosti za spotik
za odmik za padec
na prvem odcepu
me nekaj pod kožo
(srh nezavedne odločitve
če je ta pogojno možna)
potisne na desno pot:
zdaj!
gladko
vse lepo vse prav
veš kaj
nisi mi povedal
da to ni več pot
ampak trenutno izsušena struga hudournika
kje boš
ko pridre voda?
Pesem se fino stopnjuje in se zaključi odlično, efektivno, tako, da dá težo vsemu prejšnjemu ... Zdi pa se mi, da bi lahko prvo polovico morda malo zgostila. Zlasti prva kitica me nekako moti, ko sprva tako nekako "definira" vse skupaj, kot da se je že zgodilo. Recimo takole:
nad mano zastirajoče listje
lahkotno breztežno
grem
po prhlinah gozdne poti
tukaj blizu >> tod
Izpustila bi tudi verza
vse tako določeno
določno
Poskusi, kako ti deluje brez njiju. Se mi zdi, da nekako zmotita filing, ki ga ustvarjaš. (Malo me motita tudi vsebinsko, ker ustvarjaš vzdušje, ko je vse v zraku, vse napol ..., razumem, kako misliš določeno, a vseeno se mi zdi nekako, hm, pregroba opredelitev ...)
Kaj meniš?
menim, da JA!
hvala.
Lp, lidija
V prvih dveh tretjinah pesem prikliče pred bralca vzdušje varne naključnosti (ali morda naključne varnosti :)), hoje oz. poti, ki vodi popotnika, tisti občutek, da je vse prav in da ne moreš zgrešiti, da se ti ne more nič zgoditi ... Nato trenutek odločitve, spontan, bazira na šestem čutu, intuiciji - ki pa v zadnji tretjini preide skoraj grobo v "realnost", ko pot postane suha struga hudournika. Take struge pa niso nič kaj prijetne poti, polne so drsečega grušča, ogromnih balvanov, podrtih dreves. In kaj se šele zgodi, ko jih znova napolni deroča voda? O tem sprašuje lirski subjekt njega, tistega, ki ga je "zvabil" ali vsaj zmamil na to pot, hkrati pa s tem postavi pod vprašaj vso prejšnjo pot, vse prejšnje odločitve, tudi samega sebe in svojo intuicijo. Pojavi se motiv izgubljenosti, motiv prevare (nisi mi povedal ...). A subjekt se obrne od sebe, se ne samopomiluje - obrne se k njemu, ki ga nagovarja v 2. osebi. Daje vedeti: jaz bom že nekako, tudi po tej robustni poti - kaj pa ti? Kdo je "ti", je prepuščeno bralcu. Morda je to prav on - bralec sam.
wuaw Lidija, kot da se nekaj dogaja ;) pogojno si upam reči; da je pesem zelo intimna in zelo na liniji zavedno-nezavednega pred nami ...
sveže, komaj čakam, da te zalije ;) seveda si ne želim, da te odnese ... predaleč ;)
vse dobro :)
lp,
Jure
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!