Gozdna meja
Za vzpon na kosmati hrib niso potrebne dereze,
ampak le kljukice za obešanje perila.
Najlažje ti je bilo iti na drugi breg, k neznancem.
Na krožniku si pustila špaget in
kockico korenja.
Črede prijateljev v ušesih si moram zdaj lajšati
z mravljinčarjema in drugimi pripomočki.
V deroči reki si oči pokrivam
s konzervami.
Stanje se poslabšuje, najraje bi mižal.
Kasneje bom ugotovil, da si pobasala
tudi skupni stroj za oblizovanje kamenčkov
ta hip pa še tega ne vem, kje, če sploh sem,
zapičil zastavico.
Kot bi bil na lunarnem kraterju ... in po drugi strani razberem povsem navaden (skoraj vsakdanji) odhod - prav to, ta svežina v uporabi nepričakovanih samostalnikov, pesem naredi tako zanimivo. Čestitke,
Ana
.png "Jupiter! Silvana Orel Kos")
Poslano:
18. 07. 2013 ob 22:03
Spremenjeno:
18. 07. 2013 ob 22:05
Razgledno slikovita primerjava med samotnim hribolazcem, ki išče pot na pionirski vrh, z zagrenjenostjo pesniškega subjekta, ki trenutno živi od konzerv z (ne)pretečenim rokom solza ob izgubi že osvojenega hriba :)
Me spomni na hladnejši vzpon iz doline Poden, npr.: http://www.lukazoja.si/?p=3249 LPJ!
ČO!
hvala vam za komentarje!
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Srečko Luštrek
- 18. 07. 2013 ob 13:59
- Prebrano 1049 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 714.97
- Število ocen: 16