Možda bih ti mogla odvagati
dvije tri prekobrojne riječi
pa ih stisnuti među zube
pazeći da ne pregrizem jezik
potom infuzijski podesiti
dvostruko vrijeme isticanja
i onda cijediti kap po kap
na već utrnulo tjeme
mada je sve to već
odavno luk i voda
pjesnički rečeno
izraziti se mataforom
da čovjek je čovjeku
odabrana strana svijeta
ovisno o nagibu osi
i polutkama što negiraju
postojanje prvog stupnja
opće pripravnosti
uvijek sa dozom opreza
suočiti se s mukom
ili zavezati misao
nakon provlačenja
kroz omču
i biti sjenka psa
dok bezrazložno laje
na mjesec u vodi.
Bogat pesniški jezik, ki razkriva neizrečeno, ki odvzema preveč povedano, ki se vedno vrača h komunikaciji med dvema, čeprav je morda nemogoča ... prispodoba s psom in luno v vodi pesmi data posebno noto. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Danja Đokić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!