Zabredla sva v travo
pred staro hišo
in z nama je zabredla
skušnjava takih hiš.
Rekla si: v teh krajih
ni cestne razsvetljave
in jaz sem šepnil:
tudi policije ni.
Luna se je smehljala
kot stara želva,
kot stara želva,
tih psihopat.
In vedel sem: nocoj
sva zabredla v travo,
a ne bova prišla
niti do vrat.
Vsak mi je sumljiv,
ki te kliče po imenu,
ki omenja usodo
in druge pizdarije;
vojna je, kaže,
že skoraj dobljena,
tako vsako uro
Eric Burdon zavpije.
Hiša je v svojem
sto petem letu,
mlada nevesta,
priznajmo pošteno;
tebe razumem,
ki bredeš po travi,
nje pa nekako
nočem za ženo …
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krajnc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!