Namesto tisočerih zvezd, ki bi netile mojo domišljijo,
jih vidim le nekaj deset.
Pa plazim skozi psihologijo, namesto da bi letel proti koncu vesolja.
Gledam pokvarjeno družbo,
namesto da bi gledal skozi daljnogled v nek oddaljen pragozd občutij.
Izgubljeno tavam skozi medčloveške odnose,
namesto da bi plaval v oceanu barv in glasov.
Otepam se senc, namesto da bi vsrkaval najtoplejše sončne žarke.
Prekleta naj bodo, ta mrtva, sijoča sonca!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Volk
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!