stojiš med nebesi

polziš po stopalih

do konca jezika sopihaš

pesek ki je na konec vesolja umaknil vodo

sedaj bežno odšteva čas v stekleni posodi

po poti iz oceana

na belem parniku

meglenega čustva

se dotakneš

začetka sonca

pogledajo utrujene solze v daljavo

kjer sama čakaš na postaji

in se trudiš oditi nazaj

za okroglim oblakom

tvojega spomina

je ograja preprečevala snidenje

s srečnim koncem

starega ogledala

ki je v odsevu

nabiralo delce razbitin

Matej_Krusic