Še vedno stojim,

le da se več ne čudim,

da čas teče

in požira mojo sedanjost,

tvoje dotike,

ki sem jih vedno imela rada,

ne čudim se pesmim,

niti svojim lastnim,

ne noči,

ki me zajame vsak večer

in bi me rada položila

v posteljo.

Tudi soncu se ne čudim,

niti temu da je bolj malo na nebu,

da je dež in mi spira lase,

da vsa mokra pridem

pred vhodna vrata.

Vse to sem že čutila,

do sedaj sem čakala zaman,

zato samo še stojim

brez besed strmim

predse, v tla,

na robu zadnje moči.

IŽ-lev