Nebo kot da življenja ne dotika
se več. Po svoje le grmi, se bliska;
nikogaršnja ga ne zanima stiska,
tam spodaj je le zatemnjena slika

mravljišča beštij smešnih in nevažnih,
ki nekaj hočejo doseči v strahu,
držijo informatorji jih v šahu
tako, da trosijo vesti jim lažnih.

Iskati, kaj je res, je kakor v vicah,
nihče ne ve, kdaj žaga lastno vejo,
utapljajo ljudje se v polresnicah.

S soljo jim mediji gasijo žejo,
prebuja zver v opranih se beticah,
nesmisel pa preseže zadnjo mejo.
 

modricvet