Skozi motna stekla opazujem vse tisto,

česar sem se nedavno dotaknil s srcem

in čez vse se ovija rahla meglica časa.

Premišljujem, zakaj tako lep in čist pesek

povzroča tak bes in grozo v njenih očeh

in zakaj nisem opazil razpoke v piedestalu.

Naj zažgem čustva, jih pribijem ma steno?

Pojavila se je kot serafim s širokimi krili,

s čistimi otroškimi očmi kot blagoslov,

z jasnim pogledom na svojo dušo brez madeža

in prepričanjem, da je vse le perverzna šala,

jaz pa vrvohodec z glavo med krili angelov.

Hodil sem po temnih stopnicah kot vombat,

ki se vrača k vonju zemlje in koreninam,

lahko jo odpeljem domov v svojem srcu,

odstranjevalka mask je pahnjena v jarek,

dinamična, iznajdljiva, ne nujno v tem zaporedju,

izogibajoča pošasti, ki trga krila kačjim pastirjem.

Pozorno prisluhnem prhutanju angelskih kril,

ko me pelje čez mavrico v kruto streznitev,

pogledam ji v oči, v lesketajoči šarenici,

zenici sta globoki, da bi lahko utonil v njih,

lahko berem iz njenih oči, vidim nevarnost,

če so oči prazne, hladne in žarki polomljeni.

Stojiva na ozki polici časa nad prepadom večnosti,

ni nama mar za vse neizživete monstrume,

misel se je zataknila ob sulice kovane ograje,

bojim se poledenelih ovinkastih cest vsakdana,

na katerih ne gre brez zdrsa na ovinkih ljubezni,

nič mi ne pristaja in hodim oblečen v svoj duh.

ius