Ves teden je bila na ustnicah,

ni hotela razpeti svojih kril

iz bojazni, da ne bi tavala

in odmevala v praznem prostoru,

zaman je trepetala in povzročala

valovanje med stenami molka.

Misli so raztrgane bele gmote,

prekrivajo jasnost neba,

ob večerih ne opazim zvezd,

niti kresnic, ki svetijo na pot,

spotikam se ob skrite želje,

ker mi ne moreš dati, česar nimam.

Trpka si se zajedla v upanje,

ko sva šla po čarobnem gozdu

in mah je poljubljal debla dreves,

ki so obstajala samo zaradi naju.

Vedel sem, da bo gozd ostal,

le midva bova molče izginila.

Začutil sem ponošene čevlje,

ko sem slišal šum žuborenja

tvojih ustnic, ki so ostro zarezale,

povzročile razjede sanjavosti,

da si ne bi domišljal, da sva tu

kot moški in ženska nepremagljiva.

Po tem se je odlepila od ustnic,

vsa žalostna in opotekajoča

odločno zanihala, poletela zaman,

ko si je opomogla od osuplosti.

Njena spontanost oživi duha,

in ostrina je s časom otopela.

ius