Romantični poet
Gledaš utrinke,
ves večer in polovico noči,
pa ne uzreš niti vsakega četrtega.
Saj nisi mogel misliti,
da poznaš vesolje in mene,
če ne govoriš tujih jezikov, kajne?
V temi opažaš
lesketajoče zvezde na gladini,
nežen lunin soj se ti zdi nedolžen.
Ležiš na tleh in zreš v nebo,
vse se ti zdi visoko
in pesek pod tabo čist.
Strah me je jutra,
ko se boš buden dvignil
iznad pločevink in breskvovih koščic.
Ko ti posvetim z lučjo
vidiš v njej ogenj,
romantično svečo halogenke.
Strah me je rane na tvojih ramenih,
krvi, ki jo boš zamenjal
za rdeče vino.
S silo streljam puščice:
na gladino padajo brez moči,
med zibanjem tonejo, peresno lahke.
naslov kot ukana ;) naslov kot prebuditev. naslov kot soočenje ...
romantika kot zanka ;)
pesem, ki te ustavi. Zemlja ima le "nekaj" jezikov - je dovolj če znam te ... mogoče :)
Strah me je jutra,
ko se boš buden dvignil
iznad pločevink in breskvovih koščic.
- moment! za vse pesnike
lp,
Jure
Jure, me veseli, da ti je všeč in si se lotil in komentiral. Tako pridno in pozorno pišeš komentarje, da se ne bi čudila, če bi te kdaj zagledala v uredniški ekipi. :)
Pozdravček, Beatrice
:)
hvala za "kompliment", ali pohvalo - niti ne znam opredeliti :)
kar že kaže težave, ki bi jih imel, če bi se kdaj res znašel v tej neprijazni poziciji ;)
prej kot u rednik bi se znašel kot raz rednik ;) (vizavi: svoboda - prostost) ... klik klik klik ....
lp,
Jure
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
- 11. 07. 2013 ob 12:03
- Prebrano 827 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 236.8
- Število ocen: 7