I.
Martra Kristusova
se je pričela.
Zrečena je obsodba
nevesela.
Ven bo treba stopiti, na pot,
brez apostolov in učencev,
na rame si zadati hlod,
težak sto centov.
Na to strmo goro
se povzpeti
v štirinajstih slikah.
In tam, za pokoro
vseh, trpeti in umreti,
Ah, ti bridkust velika!
II.
Ah, ti bridkust velika,
glej, že nosi Kristus
sam svoj križ, brez pomočnikov,
iz ust
nobena mu beseda
žala ne privre,
le žalost, beda
zastruplja mu srce.
In z vsakim je korakom
bolj težak ta les,
kot da vsa zemlja stala
bi mu na ramah, res
trda je ta krvava tlaka
Tega našiga krala.
III.
Tega našiga krala,
ki zdajci se pod križem
prvič zgrudi, ki že
utrujen od kravala,
na ustnicah okuša
svoj krvavi pot,
nihče od judov ne poskuša
odrešiti spon;
vsak le kriči nanj in ga psuje,
pljuva ga in zasmehuje;
a med to množico
je nekaj teh, ki ve resnico,
da zdaj se kri preliva
Edinega božiga sina.
IV.
Edinega božiga sina
na poti sreča bleda mati.
Neznosna je tišina,
ki sili jo molčati,
ker rada zakričala bi,
a ve, da sin njen zlati
se mora darovati
za vse ljudi.
Da ji usoda dana
je: prestati toliko gorja,
ker Bog jo je izbral
izmed vseh žena,
in, da je sina daroval
Je narvečja božja gnada.
V.
Je narvečja Božja gnada
tudi ta nemilost,
to trpljenje, ta nasilnost,
ti udarci, kri in rana?
Je. Blagor njemu,
ki se muči,
kakor Simon iz Cirene
z njim pod križem, ko vsi upi
zdijo se brez veze,
ko življenja gnus prevlada
in razpase se bridkost,
saj po smrti, kot nagrada
mu zasije zarje večne
Ena neizgruntana milost.
VI.
Ena neizgruntana milost
je ta bridki križev pot,
je preizkušnja, boj je, most,
ki, ves svetal, vodi tja v svod
neba, čez brezna
brezdanja,
kjer sije pekla
bolečina trajna.
Na poti tej, kakor skrivnost,
stoji Veronika
in beli potni prt poda
mu za obličje polno ran.
Z bolestjo nemo gleda vanj,
v kteri kaže se ponižnost.
VII.
V kterih kaže se ponižnost,
tiste bo Gospod povišal.
Le navidezna brezbrižnost
seva zdaj z neba višav
nanj, ki je že v drugo pal
pod križem,
ki, ves zverižen,
leži na tleh umazan in krvav.
Tako kdaj človek obleži
od udarcev podlih strt
in slep, si na tihem zaželi,
da prišla bi ponj že Smrt,
a nad njim je luč, je gnada,
pa lubezen, vera, nada.
VIII.
"Pa lubezen, vera, nada,
ni to troje, kar ostane?"
Vpraša Jezus žene zbrane
okrog njega, ki od jada
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!