odsev oči prazen

kot bi duša pobegnila drugam

v senci lastnega vetra

katerega je nemogoče pobožati

drhteč obstojim pred svetlobo

samotne sape polnijo oddaljen travnik

nemočno občudujem barve

cvetovi polagajo orožje na bele oblake

sklonjenih glav čakajo prestrašeno zimo

ptiči zaman letijo na jug

zemlja se je že zdavnaj nehala vrteti

občutek v praznem telesu ne obstaja

pisani baloni lebdijo v zraku

z amorjevo puščico

jih streljam na tla

Matej_Krusic