to pa je poklon "pesnika", kot ga nismo vajeni. Drža besed se jasno postavlja v sporočilno kodo za razdiranje skritih sporočil. (igra z besedami sigurno ni nedolžna.) Pesem ni naše igranje z besedami, ampak njihovo z nami - nekaj takega ;)

odnos pesnika, ki ga danes v "sodobni" poeziji, vsaj jaz, močno pogrešam.

biti pripravljen pojesti vse svoje cmoke, pomemben moment pesniškega razvoja, ... pesniškega prevoja, skozi tunele po katerih teče mleko za male besede ...

sladek ton v naslovu ; je za tiste, ki so pojedli vse ... in si zato zaslužijo sladico? ;)

da sladica samo pade v nas, kar zdrkne od dobrote ... to so spet verjetno le predstave, ki nam vozličijo mlečne žleze ... Poskusi spravit dol, čeprav odlično, ob tem, da imaš trebuh že poln do goltanca ...

lep popek ;)

pohvala in poklon (tebi; da ne bo izpadlo, da se sam kam štulim)

lp,

Jure

Ko ni več moči za odpor, je pa je še dovolj za samouničenje - ujameš poseben trenutek izčrpanosti, ki se sluti in se načrtuje -  pesniški subjekt se hoče znebiti telesnega (tudi nadaljevanja vrste) šele potem, ko bo poskrbljeno za duha - in čeprav ve, da trpljenja ni moč zaustaviti, računa na soljudi ... Prav lahko bi bila pesem tisto, kar je zaklinjanje, zadnja želja, omama ali duh sam. Apokaliptično vzdušje, težko in temačno, a prepričljivo. Čestitke,

Ana

Hvala vama obema za izčrpne komentarje in temeljito branje. Seveda tudi podčrtanko, me je razvedrila. :)

Pozdravček, Beatrice