Vroče je in poletje.

Ptiči so glasni navsezgodaj.
Žareča svetloba na silo vdira skozi žaluzije.

Si na drugi strani zidu.

Hrom, brez besed, s kepo prsti
v grlu, si želim zlesti pod tvojo odejo:

"Ne morem,
ne smem,

molči!

Stisni zobe, zadrži solze, pogoltni slino.

Delaj se nevidnega. Do slovesa.

Potem vzemi s sabo svoja bremena

in ji pokaži, da sreča pride, ko oddideš.

Ko te pozabi, bo spoznala, kako jo ljubiš." 

Boštjan Sevnik